Politična paradigma o sreči

Državni zbor članek politiki sreča Mind Tectonica

Politik naj bo!” sta rekla starša. Verjela sta v svojega edinca in ga vzgajala v svojem duhu. “Cenjen bo. Bogat in vpliven. Predvsem pa srečen!” A zgodila se jima je krivica. Poba je iskal le eno – kako s čim manj napora priti do vsega naštetega.

Če ne želite, da bo vaš otrok srečen, ga pošljite v … politiko! 

Srečni politiki

Mnoge raziskave analizirajo zadovoljstvo pri delu in osebno srečo. Kakopak – sreča je ta hip vroča zgodba. Obstajajo pa tudi takšne, ki preučujejo korelacijo med zadovoljstvom nad življenjem in vrsto poklica. V Sloveniji tovrstnih analiz primanjkuje ali pa so delane na bistveno premajhnem vzorcu. Zato se je potrebno opreti na podatke iz tujine. Ti potrjujejo (eden od lepih primerov je poglobljena BBC-jeva lestvica z več kot 270 poklici), da vas bo politična kariera prej naredila nesrečne kot pa povečala zadovoljstvo nad življenjem. Državniški poklici in vladne funkcije so praktično na vseh nanizani na repu lestvic ali blizu njega.

Zakaj potemtakem biti politik? Še več, zakaj kot volilec verjeti v srečno in zadovoljno družbo, če niti sam politik ne dosega teh norm?

Osrečevanje naroda kot volilni program

Aprila 2016 je nemška kanclerka Angela Merkel organizirala velik posvet, vsenacionalni program “Kaj je za nas pomembno?”. Projekt, s katerim je želela razumeti državljane, kaj vpliva na osebno srečo in zadovoljstvo v življenju. Nekaj, kar je bilo sprva mišjeno kot šala, provokacija ali celo norost, se je preoblikovalo v sistematično preučevanje blaginje in dobrega počutja na ravni posameznika. In odkritje? Migracijska politika in celo gospodarska rast v očeh volivcev sploh nista tako pomembna kot drugi, mehki dejavniki, ki izboljšujejo kakovost življenja posameznika. Merklovi so izsledki odločilno pomagali pri njeni “konkurenčni prednosti” pred ostalimi tekmeci. Napotek za odlično branje: v knjigi The Blue Zones of Happiness (Dan Buettner, 2017).

Tudi povsem nova knjiga The Origin of Happiness: The Science of Well-Being over the Life Course (2018, slovenskega prevoda še ni) obširneje in sistematično predstavlja znanstveno študijo ameriške šole Princeton na tem področju. Njeni avtorji, Andrew Clark in ostali, se politike dotikajo celo do te mere, da jasno navajajo, kaj vpliva na uspeh na volitvah. [Mimogrede, študija je bila izvedena na analizi evropskih volitev (!) in ne na podlagi ameriške politike.] Za katere spremenljivke gre in kakšna je njihova odvisnost na končni rezultat? Drugače povedano, ali naši politiki vedo za formulo, kateri dejavniki koalicijam oziroma vladnim strankam povečujejo verjetnost ponovnega mandata?

Dejavniki (angl. Factors explaining the existing government’s vote share) Korelacija
Zadovoljstvo z življenjem 0,64
Gospodarska rast 0,36
Brezposelnost -0,06
Inflacija 0,15

Iskanje “svetega grala” sreče pri nas

Kaj pomeni, ko politiki iščejo srečo za narod, smo v Sloveniji najbolj slikovito lahko doživeli pred dobrim letom. Februarja 2017 je takratna vlada javnosti predstavila Vizijo Slovenije 2050. Fantazijski spis, ki za vrtoglavo investicijo razlaga, kakšna bo država, njen javni sektor, njeni državljani itd.

Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu... Click To Tweet

Namesto pozitivnega učinka (z vedrino na obrazih državljanov, z odkrito podporo projektu ali čimerkoli, kar si prijetnega lahko zamislite) je večina Slovencev dokument sprejela s posmehom in precejšnjim neodobravanjem. Morda bi bilo vseeno dobro razmisliti, kako zadovoljstvo z življenjem izboljšati (podatki OECD za Slovenijo niso preveč spodbudni). Je pa “roganje” državljanov nad tako Vizijo razumljivo.

Zakaj? Mar Slovenci ne verjamemo v srečo? Si morda blaginje ne želimo? Ne. Vzrok je sila enostaven in izvoren: zaupanje v politike, da bodo ustvarili našo osebno srečo in blaginjo za vse.

Kot bi danes verjeli pamfletu iz 90. letih prejšnjega stoletja

Verjeti v strategijo, kjer nas bodo voditelji pripeljali do blaginje in družbenih inovacij, je spoštovanja vredno. A precej iluzorno. Kot bi danes brali Vizijo Slovenije 2018, napisano pred tremi desetletji. Recimo v začetku 90. letih prejšnjega stoletja. In glej ga: v bistvu smo jo imeli. Namesto na 88 straneh je bila strnjena v enem samem stavku. Poznal jo je vsak, enako dobro ali še bolje kot nominalno vrednost dobljenega certifikata:

Slovenija bo druga Švica. Click To Tweet

Slišalo je se je izjemno – tako kot se danes bere tistih 88 strani. Resnično pa smo še najbližje Švici po abecedi. Pa še to le, če gre za abecedni seznam držav in ne seznam avtomobilskih oznak držav.  😉

Osebna izkušnja z “dobrotniki” v politiki

Pred leti sem imel priložnost sam prisustvovati nastanku nove politične stranke. Takšne, ki je – kot mnoge druge – obljubljala veliko, zlasti drugačnost in učinkovitost. “OK,” sem si mislil in bolj razumsko kot čustveno vstopil vanjo. Na lokalni ravni sem postal viden član in oranizator volilne kampanje. Žal pa sem iz tedna v teden, z vsakim novim obrazom opažal isto “staro vižo”. Posamezniki, ki so izkazovali resen interes za sodelovanje, so imeli svojo “agendo”. Takšno, ki se ni skladala s politiko stranke niti s stališči in vrednotami, ki naj bi jih le-ta zavzemala. Od vsepovsod so vzklili povzpetništvo (kar ni nujno slabo), častihlepje in miselnost, kako čimprej doseči nek položaj (članstvo v organu, nadzornih svetih, položaj občinskega svétnika ali celo napad na županski stolček). Okoli mene so zrasli politični “zombiji” – takšni, ki bi želeli vse, ko pa si jih vprašal, kaj so pripravljeni storiti za to, pa so obmolknili in nemo zrli vate. Nihče ni bil pripravljen žrtvovati uro ali dve na dan za aktivnosti v stranki. Še več, komajda so si vzeli čas za tedenski sestanek stranke. Medtem ko je njihov pohlep rasel ekponentno, sta njihova zavzetost in volja strmoglavila do točke nič.

Poberi šila in kopita

Seveda v takem ekosistemu – tudi če gre za politično stranko – ne more preživeti nihče. Ni time-managementa. Ni zagnanosti. Ni kolektivne motivacije. Je le “dajte mi vse v zameno za nič”. Stroški niso moji, investiral ne bom ničesar. Dobrobiti so moje, zasluge si jemljem kot pravico.

Kolikor hitro je šlo, sem jo ucvrl iz stranke. Nobenih plaket ali priznanj. Nobenega položaja v družbi ali skupnosti nisem želel zase!

Samo pustite me, da v miru “prabavim” to izjemno izkušnjo, ki sem jo edino velikodušno odnesel iz vsega. Izkušnjo, ki sem jo v mislih premleval še mesece in leta potem.

Sreča za vse obljube politikov Mind Tectonica mindtectonica zadovoljstvo
V prevodu: “Ko politika ni več misija, temveč poklic, politiki bolj služijo samemu sebi kot pa ljudstvu.” (citat Emmanuel Macron) Plemenite besede, a hkrati velika dvoličnost. Francija se zadnje mesece sooča s hudim nasprotovanjem ljudstva, protesti, stavkami …

Analogija

Kako je možno, da največji akterji stranke (na lokalni ali nacionalni ravni) ne prispevajo niti kančka svojega truda, ob tem pa zahtevajo vse mogoče zase? V podjetju bi to izgledalo tako: vsako jutro zamujam, se preganjam po čajnih kuhinjah in pisarnah, vmes ne naredim ničesar, sestankov se ne udeležim, ne dostavim nobenih rezultatov namišljenega dela, ob koncu meseca pa pričakujem poleg plače, ki mi tako ali tako pripada, še povišico za ves “trud”.

Resno – koliko časa mislite, da je stranka obstajala? In koliko časa njej podobne stranke sploh lahko obstajalo?

Manj kot en mandat. Zakaj?

Ker so umetno ustvarjena telesa z idejo po spreminjanju družbe, a z izvajanjem statusa quo pri izvrševanju. So okolje, ki ga kot s strupi napajajo brezdelje, dvoličnost in sprenevedanje.

So organizacije, ki poudarjajo eno (“vse se da spremeniti”), delajo pa drugo (“meni se ne da spreminjati”). So utopija, ki skuša prepričevati volivce v svoje akcije, za katere nihče ne poskrbi.

Floskule

Dajte glas za nas, za vse ostalo bomo pokrbeli mi.” Kot bi trobil “kupi, kupi, kupi“, ko pa jih vprašaš, “kaj pa,” pa ugotoviš, ni ničesar, kar bi lahko kupil. Od takrat dalje vse floskule, ki naj bi me prepričevale v karkoli, jemljem z velikim pridržkom.

– “Naredili bomo red!

– “S čim? Z brezdeljem?”

– “Vzpostavili bomo učinkovito državo!

– “Kar začnite pri sebi.”

– “Vrnimo dostojanstvo!

– “Ste mislili drugo besedo na D, denimo delovnost?”

– “Zavihajmo rokave!

– “Ne vem, če bo samo to dovolj.”

– “X misli resno!

– “Kaj pa? Nategniti volivce?”

Epilog

Kdor bo v nedeljo zmagal, bo imel veliko dela. Naj se tega zaveda že zdaj. Vložiti bo moral ogromno truda ali pa ob prepoznem spoznanju obupal, ekpresno poiskal vire financiranja svojega podviga in predal štafeto naprej.

In potem se čudimo, kako nobena od zadnjih vlad ne vzdrži do konca, da nihče ni srečen in nikomur ni nič po godu. Niti politiki ne izkazujejo sreče in zadovoljstva, zakaj bi pa vi? In zakaj bi sploh verjeli, da bodo poskrbeli, da bosta čez 20 ali 30 let vsaka Slovenka in sleherni Slovenec srečna? Samo pomislite, koliko predsednikov, ministrov in poslancev se bo v tem obdobju zamenjalo, vsak od njih pa ima prej svojo “agendo” kot dolgoročno vizijo družbene blaginje, ki ji mora slediti zaradi dokumenta iz leta 2017.

 

Carpe diem. Tokrat z razmislekom o vaši osebni viziji za srečo. Samo ta naj vas zares navdušuje in spodbuja, da srečo in zadovoljstvo tudi dosežete. Tista vizija, ki vam jo prodajajo politiki, naj kar ostane na prodajni polici.