Zakaj pa vi ne izstopate?

neizstopanje teorija Zakaj pa vi ne izstopate Mind Tectonica mindtectonica.si

Zakaj pa vi ne izstopate?

Nedavno nazaj sem v nabito polni dvorani v domačem kraju poslušal stand-up Tadeja Toša. Edinstven humor, prepleten z resničnimi situacijskimi vlogami, kot se za stand-up spodobi. A do danes se ne morem otresti Toševe situacije, kako predstavi vlogo delavca, ko se v znajde zagati, imenovani “Kaj pa ti misliš o tem?” Ko je povprašan o določeni zadevi, ta ostalim raje odgovori:

“Ka si mislim? Ka me te to sprašujete?!? Pustite me pri miri.”

Seveda vsak Slovenec ne govori v štajerščini, Toš pač. Po tem med stand-up komiki precej izstopa. A uprizoritev je domača vsem Slovencem – s sklonjeno glavo, v upanju, da projektil ne prileti vate, temveč mimo glave.

Gledano z višje perspektive: njegove besede so povsem resnične in boleče. Globoko se zasidrajo v srce, saj smo v načinu razmišljanja res postali bojazljivi. Edina osnova za to je naš strah. Strah pred izgubo položaja ali službe. “Če nisi z nami, si proti nam.” Pa ne gre toliko za nasprotno mišljenje, je zgolj miselnost, ki se postopoma integrira v nas samih. Želja po neizpostavljanju. Po neizstopanju.

 

Neizstopanje kot del kulture

Rekli boste, “to ne velja za vse” in “so izjeme, ki izstopajo”. Seveda, izjeme lahko najdemo vsepovsod, v kateri koli panogi in področju dela, od zdravnikov do skladiščnikov. Lahko gremo v napredni Palo Alto, zimzeleni Wellington ali v sosednji Gradec – vsi so odšli zaradi lastnih ambicij. Naj bo to iskanje dodatnega znanja, pridobivanje izkušenj, uglednejši položaj ali zgolj želja po nečem več. Ambicije marsikdo pospremi z besedami, “ker se doma ne da več delati normalno”. Zanimivo pa bi bilo raziskati, kolikšen je delež tovrstnih junakov, ki so se za tak, vsekakor pohvale vreden korak odločili vsaj delno zaradi “push” efekta. Torej, kjer je posameznika spodbudil odpor do nekih nerazumnih omejitev, podoživetih v domačem okolju. Če gre za beg možganov, potem je zagotovo upravičen.

Koliko “normalnega” stanja lahko vsak prenese, preden začne resno razmišljati o odhodu v tujino (in nadalje, to dejansko uresniči), je seveda odvisno od številnih dejavnikov, med njimi tudi osebne strokovnosti, ponudbe na domačem trgu dela ter (ne)razumljenosti in sposobnosti prenašanja trenutnega stanja. A večina Slovenk in Slovencev še naprej prenaša vse “ovire”. Prepričan sem, da ne zaradi lastne strokovnosti, razumljenosti in nesposobnosti prenašanja stresa. Smo pridni, marljivi in sposobni. Delamo več, četudi prejmemo manj. Čeprav najdemo tudi med nami izjeme, ne iščemo priložnosti za izgovore (in, kot bi se izrazili sosedi, “hvatamo krivine”). V izgovorih nismo tako vešči kot v lastni marljivosti. Torej zajec tiči v nekem drugem grmu. Katerem?

Naša družba je kritična do vsakršnega izstopanja od povprečja. Smejimo se najbolj ekscentričnim akterjem resničnostnih šovov (“ka si nor, kak je tota nora”, a se v varnem zavetju domačega kavča tolažimo, “še sreča, da nismo sami v takem zosu”). Ne izstopamo zaradi “Reverse dominance hierarchy” ali po domače negativne selekcije, da smo del črede (več o tem Miha Mazzini v enem od svojih legendarnih zapisov “Slovenska negativna selekcija: Vsi enaki, vsi v čredi“).

 

Neizstopanje kot del zmanjšanega tveganja

Da prenašamo vse te ovire, mora obstajati pritisk od zgoraj. Vodenje ljudi je svojevrstna veščina, pri kateri pa vodje pogosto pogrnejo. Meje med nadzorom, vlivanjem zaupanja in svobodo, ki jo vodja daje ostalim, se lahko zabrišejo še hitreje kot Slovenci odhajajo v tujino. Pri vsem skupaj je hecno to, kako poimujemo vodjo. Kdo je na primer za vas vodja? Šef? Direktor? Predsednik? Kaj pa, če vam predstavim idejo, da je to pravzaprav vsak izmed nas? Ste se kdaj vprašali, na koga vi vplivate? Komu vse ste nenazadnje vi vodja?

Po Toševo bi to izgledalo nekako tako:

“Lubi človek, keremu sem te jaz vodja?”

Četudi ne najdete nikogar okoli sebe, vodite vendarle najpomemembnejšo osebo na svetu: samega sebe! Kako vodite sebe? Kakim ciljem sledite na vsakem od osebnih področij, na primer karierno ali kot član družine (starš, otrok, partner)? Ali pa, kakšno vlogo želite v družbi in kako sledite doseganju te vloge? Morda čisto osebno – kaj ste si zastavili zase? Želite osebno rasti? Kako? In kako uspešni ste pri tem?

Želja po neizpostavljanju, da bi tako zmanjšali tveganje v, za vas najpomembnejših vlogah, ki jih igrate, je dvorezen meč. Deluje v smeri “ne sprašujte me, kaj si mislim o tem”, a tudi v povratni smeri, “ne bom niti spraševal, zakaj”. In prevzemanje odgovornosti in tveganja za to, da vodite (ali ste vodeni), je naloga vsakega posameznika. V tem pogledu se navezuje tako na prejšnje poglavje kot na naslednje. Vpliva na obe dimenziji, kot most med kulturološkimi dispozicijami in tem, kar smo v resnici pripravljeni narediti!

 

Neizstopanje kot del aktivne pasivnosti

Vdani v usodo ali ne, apatičnost se dogaja v vsakem od nas. Apatijo podoživljamo le ob določenih priložnostih (npr. hišna opravila), ob posebnih vlogah, v katerih izgubimo smisel in veselje (npr. treningi, ko nam ne gre dobro), v različnih življenjskem obdobju (npr. z diplomo ob dogotrajnem iskanju zaposlitve) ali pa traja leta in leta (npr. zakonska zveza ni več to, kar smo leta pričakovali). Dlje kot traja, dlje smo pasivni! Predamo se utopiji, da se bo nekaj vendarle spremenilo, da bo iznenada prišel nek odrešenik, ki bo prekinil nize brezvoljnosti (če hočete, tudi brezbrižnosti) ter v nas prebudil nove vire zanimanja, čustev in skrbi (skrb kot “care” in ne kot “worry”, op.a.). V iskanju teh virov od zunaj pa pogosto pozabljamo, da je prava moč v nas samih. Konec koncev, apatija je najnižje možno stanje v teoriji zanosa ali toka (angl. Flow).

stanje toka matrika

 

Je stanje, v katerem  imamo nizko stopnjo sposobnosti in hkrati nizko stopnjo izziva. Seveda celotna teorija sloni na subjektivni oceni, torej kaj sami mislimo o naših sposobnostih in kakšen izziv vidimo v tem. Zato razmislite, kako lahko spremenite način mišljenja, da na obeh dimenzijah dosežete boljši rezultat. Način razmišljanja lahko spremeni vaš tok. Vašo pot. Uniči strah in vas čustveno okrepi. Čustveno močne osebe pa izstopajo iz povprečja. Dosegajo več in premagujejo to in ono oviro. Naj bo to odhod v tujino za boljši jutri ali pokončna drža potem, ko vas povprašajo za mnenje. In v takšnih junakih ni nobenega “ka te jaz vem”, ki bi bil posledica neizstopanja. Ker izstopate pravzaprav zaradi samega sebe. Saj poznate tisti rek:

“Why fit in when you were born to stand out?” – Dr. Seuss

 

Torej, zakaj pa vi ne izstopate?