Sreča pri delu vs. Zadovoljstvo pri delu

Sreča pri delu vs. Zadovoljstvo pri delu vs. Vpletenost v delo

Nedvomno je med pojmi “sreča pri delu“, “zadovoljstvo pri delu” in “delovna zavzetost” kar nekaj prekrivanj in podobnosti. Samo bežen pogled v literaturo o pozitivni psihologiji v delovnem okolju nam daje slutiti, da se vse skupaj meče v en koš. Kot plastika in pločevina.

Ko sem pred leti pričel preučevati to tematiko, sem se vedno ubadal z vprašanjem, kako lahko nekaj, kar je v angleško govorečem svetu tako jasno in logično (Happiness at Work), v našem jeziku tako težko razumemo in prevajamo raje kot “zadovoljstvo pri delu” ali celo “zadovoljstvo z delom”. Kakor da sreča pri delu ne obstaja. Bedarija! Happiness at Work (kjer besedo “at” tu in tam simpatično zamenjajo z znakom @, kar smo v slovenščino – ker smo seveda radi še bolj duhoviti – prevedli kot “afno”) je zgolj in samo “Sreča pri delu”. Zakaj?

Ker je več pomembnih razlik med srečo in vse ostalim. Poglejmo jih.

 

Zadovoljstvo pri delu

Večina teorij predlaga, da zadovoljstvo pri delu sestavljajo tri komponente. To so (na kratko): kdo je zaposleni; kakšno je delovno okolje, v katerem je zaposlen; in v kakšnih razmerah zaposleni dela(jo). A z vsemi tremi komponentami je velika težava. Najprej, vsi ti pristopi so se razvili v bistveno bolj statičnem okolju, kot smo z njim soočeni danes. Se tudi vam zdi, da je bilo delovno okolje včasih drugačno? Samo poglejte okoli sebe, kako dinamično se vse odvija, kako je tehnologija vplivala na naše delo in prepletenost ali kako hitro se spreminjajo trgi, pa naj bo to težka industrija, frizerska dejavnost ali nanotehnologija. Institucionalna in kontekstno zelo specifična doktrina o tem, kako zraste zadovoljstvo pri delu, je bistveno manjšega pomena v svetu, kjer vedno več ljudi dela takrat, ko želijo, tam, kjer želijo, in na način, kot želijo. Meje se brišejo, tuji jeziki se osvajajo hitreje, pretok dela je v eksponentni rasti.

Poleg tega, ker je temelj zadovoljstva pri delu v resnici v prepričanju, da ima podjetje pravo osebo na pravem mestu, je pravzaprav malo možnosti za manevriranje. Seveda se dogajajo tudi izjeme, s prehajanjem posameznikov med oddelki, a zaposlitveni razgovori so povezani z ideali. Ki to niso. Koliko (mlajših) kandidatk na razgovoru po resnici pove, da si želi – poleg redne službe seveda – tudi naraščaj, in koliko kandidatov po resnici pove, da so odvisni od avanturističnih potovanj, na primer petkrat letno?

Edina načina, da vodstvo podjetja z zadovoljstvom pri delu izboljša razmere, sta: 1) da popravi delovno okolje, ali 2) da odpusti zaposlenega. V praksi je drugo možnost precej lažje udejanjiti. A četudi je tovrsten način idealni pristop za strukturo “poveljevanja in kontroliranja”, je na drugi strani to znak nemoči v merjenju in vodenju posameznikov, preprosto zato, ker posameznik sploh nima vpliva na potencialne spremembe v zadovoljstvu. A zadovoljstvo pri delu je vendarle zelo blizu sreči pri delu, nenazadnje sodi v tako imenovano organizacijsko psihologijo. Organizacijsko.

 

Delovna zavzetost

Delovna zavzetost ali vpletenost v delo je v samem osrčju nekaj, kar se nanaša na odnose, ki jih ima zaposleni z delovnim okoljem in trdnostjo povezav z njim. Čeprav je po definiciji delovna zavzetost nasprotje nezainteresiranosti in/ali izgorelosti, je v širšem smislu pojem, ki pomeni zdravje, predanost, energičnost. Pojem sodi v organizacijsko vedenje. S to taktiko skušajo zadržati ali pritegniti zaposlene organizacije in svetovalci po vsem svetu. A vpletenost pri delu ima svojo pomanjkljivost: sčasoma se v praksi izkaže, da gre za vse prej kot teoretičen pojem. Kdo lahko reče, da je resnično vpleten v delo? Oseba, ki je vključena v vse projekte in dela po 16 ur na dan? Kaj pa nekdo, ki dela na 4 ure? Kaj je merilo delovne zavzetosti? Njegova predanost ali ure, ki jih posveti službi? Inteziteta aktivnosti, četudi se v ozadju ta posameznik ne počuti srečnega pri delu? Skratka, delovni zavzetosti nekaj manjka, da bi lahko bila pojmovana kot sreča pri delu.

Delovna zavzetost se navezuje na približno 10% manj stvari, kot jih lahko naštejemo pri pravi sreči. Da ne bo pomote, vpletost v delovno okolje oziroma vpletenost je pomembna za samo delo – kdo si ne želi biti vpleten v nove projekte, v spremembo procesov ali samo redno delo? Je blizu in je pomembna. A v kontekstu sreče pri delu je še vedno podpomenka.

 

Ključne razlike, v katerih zmaga “Sreča pri delu”

Nobenega dvoma ni, da sreča pri delu dokazano vpliva na več področjih (internih, zunanjih, osebnih itd.). Več o tem v prejšnjem zapisu na blogu (tukaj).

 

Sem za srečo pri delu odgovoren sam?

Za začetek, da. Dober delavec si želi, da bi bilo delovno okolje boljše in da bi vsaj teoretično vsi uživali v prispevanju k izboljšavam. Verjemite mi, obstajajo tudi vodje na položajih uglednejših družb v Sloveniji, ki si tega ne želijo. Ali je to povezano z njihovo, prej omenjeno nemočjo, željo po ohranjanju “statusa-quo” ali z njihovim pomanjkanjem voditeljskih kompentenc – presojo prepučam vam. Sreča pri delu ne deluje “od zgoraj navdol”, biti srečen pri delu najbolje deluje “od spodaj navzgor”, saj vsak posameznik točno ve, kako lahko ustvari sebi prijetno okolje in kako lahko neka (pozitivna) spremembe vpliva nanj. Sreča je torej dobro poznani agent vsakega posameznika, kar pa ne velja za zadovoljstvo pri delu ali vpletenost. In najbolj ključno pri tem je: ker je fokus na posamezniku (in ne na organizaciji kot celoti), jo je precej lažje, ceneje in uspešneje razviti kot ostali primerjalni kategoriji.

 

Je sreča povezana s produktivnostjo?

Pa še kako! Za razliko od zadovoljstva pri delu ali delovno zavzetostjo, so raziskave pokazale, da sreča pri delu progresivno vpliva na lastno storilnost in posledično na storilnost cele organizacije. To v praksi pomeni, da bolj kot ste pri svojem delu srečni, bolj produktivni oziroma učinkoviti postanete. Zadovoljstvo z delom pri tem zaostaja, to je, da večje zadovoljstvo z delom še ne pomeni nujno tudi večjo storilnost. Za delovno zavzetost velja prav tako manjša korelacija.

 

Je sreča pri delu torej nadpomenka ostalim?

Medtem ko sreča pri delu rezultira tudi v večjem zadovoljstvu z delom in delovni zavzvetosti, obratno pa torej ne, lahko sklepamo, da sta druga dva manjša koncepta. V znanstveni študiji s statističnim modeliranjem je denimo dokazano (A.D. Stajković: Development of a core confidence-higher order construct; Journal of Applied Psychology, 2006), da sreča pri delu vključuje tako zadovoljstvo z delom kot delovno zavzetost. Ker je torej širši pojem, daje sreča pri delu bistveno boljše rezultate.

 

In če vas po vsem tem še vedno nisem prepričal, zakaj je bolje razmišljati o sreči pri delu kot od drugih dveh “tekmecih”, še tole! Vprašajte se, bi raje bili zadovoljni, vpleteni ali srečni pri delu? Odločitev je vaša.