Kaj je sreča pri delu?

Že skoraj tisočletje se filozofi, duhovni vodje in svetovalci prerekajo o tem, kaj sreča v življenju zares je. Je končni cilj ali stranski učinek tega, kar počnemo skozi življenje? Morda izgine, če se (preveč) osredotočimo nanjo, na iskanje same sreče? Je del tega, kar smo, kar počnemo, kako živimo, in ali jo lahko najdemo pri sebi skozi stopnje odraščanja? Je sreča res pot in cilj, kot pravi Aristotel, ali že dobre stvari po poti, kot mu je nasprotoval Epikur?

Tudi če pustimo grške mislece ob strani, se z iskanjem sreče in samim pojmom ubadajo pravzaprav vse vere. V krščanstvu po smrti oziroma ob Kristusovi vrnitvi, v budizmu na primer kot odtujitev od telesa in z odrekanjem.

A ne zaidimo predaleč v razmišljanju. Sreča v dandanašnji psihologiji nam pove več kot vse starodobne ali verske ideje. Sreča ni v tem, da smo ves čas nasmejani, da vseskozi razmišljamo pozitivno (še več, znanstveno dokazane študije so pokazale, da nenehno ponavljanje pozitivnih afirmacij sčasoma ne deluje več na organizem), kot tudi ne, da smo stalno dobre volje. To je v resnici absurdno. In ne deluje.

Sreča je preprosto zmes vsega zgoraj naštetega, kot nekakšen “all-in-one”, torej srečni in dobri trenutki, pomešani z nekaj slabimi. Je kot potovanje, kjer sijete in rastete, a ste hkrati občasno sposobni premostiti tudi težke trenutke in negativne misli. In lahko naredite največ zase, ko se poglobite vase in najdete razlog za naprej. Včasih so to naloge, viri, premostitve, odsotnosti od drugih ali časovni okvirji, ki vas bodo razjasnili in vam nudili ugodje. Drugič morda takšna zmes spet ne bo pomagala. A kot pravi slovenski rek, v katerem grmu tiči zajec. To je učenje.

 

Včasih zmagate, včasih pa se naučite.

 

V naukih življenja pravzaprav rastete. Pomislite: koliko ste se naučili iz lastnih napak ali napak drugih. So obdobja, ko prenašate veliko breme, lahko rečemo kar trpite, da premostite ovire. A na koncu jih premagate. Zato ste danes tukaj, kjer ste. Prehodili ste dolgo pot, se prebili skozi vse mejnike v vaši preteklosti. Prav to – prebijati se od ovir do cilja – in ponavljati ta cikel – pa je način za vašo rast, osebni razvoj in doseganje več. To je pot vaše sreče, vašega zadovoljstva.

Jessica Pryce-Jones, podjetnica in profesorica na Univerzi v Oxfordu, je srečo pri delu strnila v zanimivo misel:

Je miselnost, ki vam omogoča maksimirati vaš nastop in dosegati potencial. Z lastnim zavedanjem samega sebe greste ves čas skozi vaše najboljše in najslabše trenutke, ko stvari počnete sami ali skupaj z drugimi.

 

Trije najpomembnejši ključi pri doseganju sreče pri delu:

  1. Vaš pristop in zavedanje vseh trenutkov, dobrih in slabih. In dobri so še pomembnejši kot tisti drugi. Več o tem pri tretjem ključu.
  2. Če je v zahodnih kulturah sreča nekaj individualnega, kar zajema vaše lastno življenje in delo, so vzhodne kulture naravnane obratno – pomen iščejo v vlogi v družbi, vzajemnem delovanju in kolektivni sreči. Pomislite na to, ko boste nizali uspehe, da je srečo zelo pogosto mogoče najti v skupnih ciljih.
  3. Pomembno se je zavedati tudi “ying – yang” efekta. Sprejemanje nelagodja in težkega bremena je del procesa. Sreča pri delu tako ni samo biti vseskozi dobre volje in počutje na 100% ves čas. Kot tudi ne pasti v negativna občutja. Jeza, frustracija, razočaranje, neuspeh, zavist ali šok – to so dejavniki, ki vas bodo predolgo pustili v stanju nezadovoljstva in vam prav gotovo ne bodo na dolgi rok pomagali priti do sreče. Ta občutja niso zato, da se jim povsem izognemu, temveč le zato, da aktivno poiščemo drugačno pot pri kariernem uspehu.

S to miselnostjo pričenjamo iskanje prvega pomembnega mejnika, ki se mu reče zasnova sreče pri delu. In v naslednjih zapisih bom prikazal korake do tega v vsakem timu, tudi v podjetjih. Takšnih, ki so si zadala resen cilj, kako povečati zadovoljstvo vseh vpletenih, ne samo lastnikov in vodilnih managerjev.